2. DEL - ZAKAJ JE DANES Z DOLOČENIMI UČENCI TEŽJE DELATI KOT V PRETEKLOSTI?

11.12.2020 18:51:51

KAJ MORA VSAK UČITELJ VEDETI O VEDENJSKIH TEŽAVAH?

ADHD (motnja hiperaktivnosti) in ADD (motnja pozornosti)

Otroci so že po naravi aktivni. Šele ko je otrok aktivnejši od večine njegovih vrstnikov in ima poleg tega še težave s pozornostjo, je takšno vedenje prepoznano kot motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD).

Motnja pozornosti (ADD) je verjetno najpogosteje diagnosticirana motnja vedenja pri učencih. Od leta 1990 se število diagnoz povečuje, skoraj 80% tistih, ki so po diagnozi dobivali zdravila, pa je bilo moškega spola. Možgani otroka z ADD težko razlikujejo med zunanjimi (okoljskimi) in notranjimi (mentalnimi) stanji, težko preidejo od delovanja po navodilih k samoiniciativnosti, težko razlikujejo med tukaj in zdaj ter prihodnostjo, in se ne zmorejo odreči trenutnemu užitku za kasnejše zadovoljstvo (niso zmožni odložiti zadovoljitev).

Z drugimi besedami, otroci z ADD težijo k impulzivnosti in težko izpolnjujejo dnevne obveznosti, ki jih je treba ustrezno časovno načrtovati. Več kot 33% izmed njih ima tudi štiri ali več vedenjskih ali kognitivnih težav, med njimi akutno stresno motnjo, depresijo, opozicionalno-kljubovalno motnjo, motnjo učenja in motnjo vedenja.

Motnjo hiperaktivnosti (ADHD) mora diagnosticirati zdravnik, vzroki zanjo pa so lahko geni (70–95% vseh primerov ADHD je genetsko prenešenih); specifike v možganih, npr. manjši volumen in aktivnost v čelnem režnju ter bazalnih ganglijih zaradi zmanjšane količine živčnega prenašalca dopamina; izpostavljenost okoljskim strupom; neustrezna starševska skrb v kombinaciji z izpostavljenostjo dinamičnim in nasilnim vsebinam na televiziji; neustrezna prehrana, vključno s preveliko sladkorja in predelano hrano, ki je polna aditivov in konzervansov.

Nekateri izmed simptomov pri učencu z ADHD so:

• težko se skoncentrira in ima slab kratkoročni spomin;
• ima razmetano ali slabo organizirano delovno mizo oz. okolje;
• nenehno se premika in je nemiren;
• ni zmožen načrtovati opravila, ne pripravi se;
• slabo upravlja s časom;
• ni potrpežljiv in ni zmožen odložiti zadovoljitev;
• ne pomisli, preden ukrepa;
• z lastnih napak se ne uči in jih ne upošteva pri novih odločitvah;
• prehitro zavpije odgovor na vprašanje;
• ni zmožen dokončati zadolžitev.

MOTNJA VEDENJA

Pogosto jo imajo za predhodno stopnjo psihopatskega vedenja in je verjetno največji izziv za vsakega učitelja. Za to motnjo je značilno asocialno, patološko in izredno razdiralno vedenje.

V nasprotju z opozicionalno-kljubovalno motnjo je motnja vedenja tesno povezana z nasilnim vedenjem. Pogostejša je pri učencih kot pri učenkah, vzroki zanjo pa so tako okoljski kot genetski.

Učenci z nizko stopnjo stresnega hormona kortizola lahko kažejo simptome motnje vedenja, ker se navzven ne bojijo posledic. Nekateri menijo, da lahko povečana količina nasilja in stresorjev, neustrezna prehrana, prenapolnjene šole, sedeč življenjski slog in predrzna komunikacija, pripelje še do več primerov motenj vedenja.

Nekateri izmed simptomov pri učencu s to motnjo so:

• ne obvlada primernih družabnih spretnosti;
• vseeno mu je, kako se drugi počutijo, ne občuti krivde;
• je impulziven, posledice ga ne zanimajo;
• zavestno se znaša nad drugimi in jim škoduje;
• do učiteljev in sošolcev je nenehno nesramen in brezobziren;
• preklinja in je drugače verbalno nasilen;
• brez razloga je nasilen in škodljiv do živali in drugih ljudi;
• noče slediti navodilom;
• za lastne neuspehe krivi druge;
• sošolce dojema kot sovražne ali ogrožajoče.

Naučena nemoč

Naučena nemoč je zelo resno, kronično stanje in je posledica prepričanja, da bo do določenega rezultata prišlo v vsakem primeru, ne glede na to, ali se bomo na situacijo odzvali ali ne.

Pogosto so videti zadržani in pasivni, ker se jim zdi, da ne morejo vplivati na to, kaj se jim bo zgodilo.

Z drugimi besedami, učenec z naučeno nemočjo je prepričan, da je čisto vseeno kaj naredi, saj mu tako ali tako nikoli ne bo uspelo, zakaj bi se potem sploh trudil.

Motnja je pogosteje prisotna pri srednješolcih kot osnovnošolcih, ker je takrat snov slabše povezana z resničnim življenjem in ni toliko praktičnega učenja.

Najdemo jo tudi pri učencih, ki imajo nizek socialno-ekonomski status, pri moškem spolu in pri epileptikih, in so ji lahko pridruženi tudi simptomi depresije. Obravnavamo jo kot stanje, ne kot motnjo, zato lahko učence naučenega vedenja tudi odvadimo. Med vzroki so zanemarjanje (predvsem v prvih letih življenja), občutek pomanjkanja kontrole nad travmatično situacijo, preveč zaščitniški in ustrežljivi starši ali učitelji, prestrogi starši ali učitelji, ki otroku govorijo, da je neumen ali len, in tako povzročijo, da začne otrok svoje neuspehe jemati kot karakterne hibe.

Nekateri izmed simptomov pri učencu s tem stanjem so:

• učenec ima premalo dopamina, serotonina in adrenalina v čelnem režnju;
• prepričan je, da nihče ne more kontrolirati svojega okolja;
• izjavlja stavke kot npr. Pa kaj potem, Saj je vseeno, Zakaj bi se trudil?;
• je brez volje in nedejaven;
• pasiven ostane tudi ob šokantnih dogodkih;
• nikoli ni sovražen, tudi takrat ne, kadar bi bilo treba;
• je nekoliko bolj sarkastičen od ostalih;
• nima dovolj motivacije;
• ima kognitivne težave;
• nekateri nimajo apetita in imajo nizko težo.

Opozicionalno-kljubovalna motnja (ODD)

ODDje posledica kombinacije genetskih in okoljskih dejavnikov in je kronična motnja osebnosti.

Učenci s to motnjo so agresivni, naporni in konfliktni, in je videti, kot da jim je popolnoma vseeno, kako se počutijo drugi.

Za razliko od učencev z motnjo vedenja ti otroci običajno niso nasilni, so pa kljub temu lahko vedejo prevarantsko, sovražno in agresivno.

Stalno in brez izjeme nasprotujejo vsakršni avtoriteti.

Motnja se izrazi do otrokovega 8. leta, število takšnih otrok pa se je v zadnji generaciji povečalo.

Ko je motnji pridružena še ADD, gre za najbolj pogosto psihiatrično težavo pri otrocih.

V družbi, ki vedno manj ceni vljudnost in spoštljivost, se bo število takšnih otrok le še povečevalo.

Drugi vzroki so lahko tudi otrokova prirojena nefleksibilna in zahtevna osebnost; fizična ali spolna zloraba, zanemarjanje, ločitev ali poškodba glave; starši alkoholiki; ali disfunkcionalni serotoninski sistem v možganih.

Nekateri izmed simptomov motnje so:

• prepira se z vrstniki in odraslimi;
• noče slediti navodilom, zahtevam ali pravilom;
• postane jezen in zamerljiv;
• nalašč jezi druge;
• drugi ga hitro razjezijo;
• preklinja ali se neprimerno izraža;
• ima nizko samozavest;
• zlahka pobesni;
• za svoje napake krivi druge;
• brez razloga postane maščevalen.

Oznake: jani prgić, učitelji, otroci